Buška izba se je s pomočjo Kulturnega društva Golobar uspešno prijavila na javni razpis Ministrstva za kulturo in pridobila sredstva za projekt BUŠKA IZBA-PRIPOVEDOVANJE IN BOVŠKO NAREČJE.
V sklopu projekta je bila izdana publikacija »Bovške pripovedi na licu mesta«, priročnik in vodnik za spoznavanje lokalnega izročila, ki jo je pripravila Barbara Ivančič Kutin. Šestindvajset pripovedi, ki so bile že v preteklosti dokumentirane na terenu, je izbrala iz različnih virov, nato so jih člani Gledališke skupine Bc (in še drugi dve osebi) interpretirali z glasom, večino že leta 2013, nekaj pa 2022 (v času tega projekta). Zgodbe so predstavljene v knjižnem in narečnem zapisu ter z dodano QR kodo z zvočnim posnetkom pripovedi v narečju, fotografijo lokacij in ilustracijami, slednje je pripravila Dana Ivančič. Gradivo v knjigi je (predvsem za učitelje in mentorje) opremljeno še z nekaj teorije o folklornih pripovedih ter didaktičnimi napotki.
Nataša Bartol je za publikacijo in za opremo etnološko tematske poti avdio posnetke zgodb pretvorila v QR kode, nato je še izdelala avdio-vizualno predstavitev zgodb z zvočnim posnetkom, pripadajočo ilustracijo in metapodatki. Predstavitev vseh 26 zgodb je tako dostopna na spletni mreži youtube.
Spodnji kratki opisi zgodb so povzeti iz razdelka O zgodbah in lokacijah Bovške pripovedi na licu mesta.
ZA PREDVAJANJE AVDIO POSNETKA KLIKNI NA ILUSTRACIJO, KI SE NAHAJA OB VSAKI ZGODBI
Cerkev Svete Trojice
V razlagalni in zgodovinski povedki izvemo, da naj bi bila cerkev Svete Trojice na glavnem trgu v središču Bovca na Placu zgrajena na zadnjo željo cestnega šeljema (roparja, razbojnika). Nekemu Bovčanu je, tik preden je končal na vešalih, zaupal, kje je skrit naropani denar, s katerim naj zgradijo cerkev v Bovcu. Ker so na tistem mestu privreli na dan trije studenci, so jo posvetili Sveti Trojici.
Cerkev je bila zgrajena 1726, v prvi svetovni vojni je bila poškodovana, v času italijanske okupacije so cerkev porušili in leta 1929 zgradili kinodvorano. Od 80. let 20. stoletja dalje je na tem mestu gostilna z imenom Letni vrt. Na dvorišču bovškega muzeja Stergulčeva hiša, le nekaj korakov od lipe, se nahaja informacijska tabla o razvoju Bovca kot naselja, pa tudi stara fotografija cerkve Svete Trojice.
Stava – kdo si upa opolnoči na britof
V strašljivi povedki izvemo o pogumnežu, ki se za stavo odpravi opolnoči na pokopališče, kjer v dokaz, da je res bil tam, zabije v truglo (krsto) žeblje. Žebelj mu ujame suknjič, česar pa v temi ne vidi. Od strahu tam umre. Zgodba sodi med zelo razširjene in v številnih različicah znane po celotnem slovenskem etničnem prostoru, pri čemer je, tako kot v Bovcu, pripeta na konkretno lokalno pokopališče.
Še v 19. stoletju je bilo bovško pokopališče znotraj obzidja okoli cerkve. Na zahodni strani obzidja je še viden star vzidan nagrobnik s slovenskim napisom otza mate (oče mati). Pozneje je bilo pokopališče prestavljeno v breg za cerkvijo, kjer je stala tudi mrliška vežica iz zgodbe. Po potresu 1998 so star, dotrajan objekt porušili in na istem mestu zgradili novega. Na sprednji strani obzidja, desno od stopnišča, stoji informacijska tabla z opisom starega jedra Bovca.
Grof brez skrbi
Pravljica o grofu, ki je moral rešiti tri uganke: kaj je najlepše, kaj najmočnejše in koliko je zvezd na nebu. Uganke namesto njega reši prebrisani hlapec.
Na Žarščah je res nekoč stala graščina, last glavarjev Semblerjev. Ostanek vogalnega stolpa v obzidju spominja na grad, čeprav je bil v preteklosti del vojaškega objekta. Vojašnico so zgradili Italijani med obema svetovnima vojnama, po drugi svetovni vojni pa jo je uporabljala jugoslovanska vojska vse do 80. let 20. stoletja. Objekt so leta 2009 porušili.
Prodarja vpijeta: »Gori, gori, gori!«
To je socialna, šaljiva povedka o dveh revnih bratih, ki sta po obljubi, da dobita brezplačno pijačo v gostilni, po vsej vasi od glavnega bovškega trga pa do Rejde v Mali vasi vpila: »Gori, gori!« S tem sta močno vznemirila ljudi, nato pa jih še razjezila, ko sta nazadnje le povedala, kje gori – v peči v gostilni pri Pircu.
Pirta, farca, fidinja
V zgodbi izvemo za nekatera, danes že precej pozabljena bajčna bitja, kot so pirta, farca in fídinja. Poleg teh, ki so omenjene v zgodbi, lokalno izročilo pozna še krivopietənce, tə duljəga muža, trniuko, tice, couprince in še kaj. Zgodbe o njih so ostaline starodavnih verovanj, npr. v duhove prednikov ali kot spomin na prvotne prebivalce v teh krajih. Odrasli so jih otrokom pripovedovali, da si niso upali na nevarna mesta in da se niso zadrževali od doma, ko je padel mrak. Še bolj podrobno so pirte opisane v zgodbi 11.
Grob francoskih vojakov, padlih v sotesko Kluže
Zgodovinska povedka o prehodu francoskih Napoleonovih vojakov čez sotesko Kluže. Avstrijci ob hrupni zabavi v trdnjavi umaknejo dvižni most, Francozi pa s konji vred popadajo v globino. Sledi okrutno maščevanje Francozov nad civilisti. Mrtvi francoski vojaki naj bi bili pokopani ob cerkvi Devica Marija, in sicer na mestu, kjer danes mimo pelje asfaltna cesta.
Devica Marija in repa
Legendna povedka o Devici Mariji, ki revni in radodarni kmetici priskrbi dobro letino repe, kmetici, ki seje repo le zase in za svojega moža, pa zrasteta samo dva plodova. Zgodbo povzema pregovor, da se dobro povrne z dobrim oz. kar seješ, to žanješ.
Kmetijski nasvet
Šaljiva povedka o leni kmetici, ki se pritožuje nad nerodovitnostjo svoje njive. Na njeno prošnjo ji župnik pomaga s posebnim blagoslovom za rodovitnost, ki je hkrati tudi pregovor v poduk vsakomur, ki obdeluje zemljo. Tudi ta povedka je postavljena na bovško polje.
Petelinček in pulca
To je verižna pravljica, v kateri protagonisti prelagajo krivdo za nesrečo drug na drugega. Zgodba se prične tako, da petelinček z leskovega grma vrže pulci (kokoški) kobarico (šopek) lešnikov. Po nesreči ji to prileti v oko in jo oslepi. Po pripovedovanju starejših domačinov je bila pravljica tod zelo znana in priljubljena, poznal jo je vsak otrok, zdaj pa je že precej pozabljena. Zgodba je umeščena v bližino leskovega grmovja. Variante pravljice najdemo na različnih koncih slovenskega etničnega prostora. Eno izmed variant najdemo v zbirki slovenskih pravljic Tolovaj Mataj, ki jo je leta 1917 izdal Fran Milčinski.
O treh hudomušnih šoštarjih
Socialna, šaljiva povedka o treh navihanih šoštarjih (čevljarjih), ki so se znali pošaliti s svojimi strankami in tudi na svoj račun. Dvor je bil v preteklosti samostojno naselje. Ime naj bi dobil po starodavnem samostanu, ki se je nahajal v bregu nad kašto (javno vodo).
Pirte – krivopete v Rubančevem štirnu
V bajčni pripovedi, ki je imela še nekaj desetletij nazaj funkcijo odvračanja otrok od nevarnih mest, je podan opis, kako naj bi bile pirte videti. Seveda je predstava odvisna od prejetih informacij ob poslušanju ter lastne domišljije posameznika. Zato so lahko opisi istega bajčnega bitja zelo različni, celo nasprotujoči si. V tej pripovedi ima pirta zasukana stopala, zato se prepleta z likom krivopete ali krivopetnice (divje žene z nazaj zasukanimi stopali); ker leti na metli in se ji iz ust kadi ogenj, v njej lahko prepoznamo tudi značilnosti čarovnice (coprnice) in zmaja. Da ima pirta nazaj zasukana stopala, pripovedujejo tudi mnogi domačini Čezsoče, ki pravijo, da so ta bitja živela v jami, ki nosi po njih ime – Pirtna jama. Jama je lepo vidna iz Bovca in Čezsoče.
Male živali premagajo velike
Živalska pravljica, v kateri vojno med velikimi in močnimi živalmi (divji prašič, medved, volk) dobijo manjši in šibkejši (lisica, maček in petelin). Podoben in za pravljice tipičen razplet, da je zmaga na strani manjših in šibkejših, je tudi v pravljici o kozi Bajsi.
Cesarica Marija Terezija se zabava v Bovcu
Povedka o zgodovinski osebi, cesarici Mariji Tereziji (1717–1780), je postavljena v Jezerca. Izročilo pripoveduje, da naj bi najpomembnejša oseba v cesarstvu s svojim obiskom počastila tudi Bovec; o njenih obiskih se je veliko ugibalo, domnevalo in govorilo. Tukajšnja zgodba je ne prikazuje v najlepši luči, čeprav je kot velika političarka in gospodarstvenica s svojimi ukrepi pripomogla k boljšemu življenju ljudi (izobraževanje, ukrepi zoper lakoto). V zgodbi se pojavi tudi besedna zveza »imeti bela jetra«, kakor se govori o ženski, ki ima več ljubimcev ali o vdovi, ki je spravila že več mož v grob.
Požar v Bovcu zaradi cvrtja jajc
Zgodovinska povedka govori o velikem požaru v Bovcu leta 1903. Pri Kaštenku (danes Klanc 37) so na podstrešju, polnem sena, otroci na skrivaj cvrli jajca. Zaradi močnega vetra požara ni bilo mogoče ustaviti. Ljudje so domove obnovili, toda kmalu je prišla prva svetovna vojna, ko je čez Bovec potekala soška fronta. Prebivalci so morali v begunstvo, ob vrnitvi pa jih je zopet čakalo razdejanje. V pripovedi je omenjeno tudi romanje na Svete Višarje, ki je bilo med Bovčani zelo priljubljeno.
Stava zmoreš molčati pet minut
Šaljiva spominska pripoved o nadvse klepetavem možu Rušniku, ki mu gostje v gostilni pri Pircu postavijo težek izziv: če zmore biti 5 minut tiho, dobi za nagrado brezplačno pijačo. Tik pred iztekom časa pa ga z zvijačo pripravijo, da spregovori.
Pirci so bili premožna in podjetna družina, poleg gostilne so imeli še pekarno (vhod vanjo je bil na zahodni strani stavbe), trgovino, v drugi polovici so oddajali prostor knjigarni. Ko še ni bilo veliko avtomobilov, so imeli v hlevu poleg krav tudi konje, nudili so furmanske storitve. V bližini stoji star vodnjak na ročno črpalko, ki mu v narečju pravimo pumpa.
Peteruše in Kilci
Iz šaljive razlagalne povedke izvemo, kako je nastalo šaljivo ime za Bovčana – Peteruša in Čezsočana – Kilc. Prav tako imajo šaljiva imena prebivalci drugih vasi: npr. Žagarji – Bularji; Plužnenčani – Figači (ti so omenjeni v zgodbi 25). V preteklosti so, predvsem mladi fantje, skrbno varovali »svoje« območje, kar so velikokrat na svoji koži občutili tisti, ki so se zagledali v dekle iz druge vasi. O nastrojenosti med vasmi kažejo tudi številne zbadljivke, celo zmerljivke, ki so se prenašale z izročilom, npr. Bəvčan – Pətəruša, kapsa poskuša, kaps je biu kisu wən z rit ji je bisu. / Čəsuočənə – Kilcə, so muša jəzdilə, moš je krəpou, Kilc se je usrou.
Kako so Čezsočani sodili krtu
V bovškem izročilu je nekoč krožilo precej podobnih šaljivih zgodb o Čezsočanih. Pripovedi, v katerih so prebivalci posameznih vasi označeni za manj bistre, pozna celoten slovenski prostor (Šebreljčani, Veržejci …). Pisatelj Fran Milčinski jih je v literarni obliki zapisal v knjigi Butalci (v letu 1885 je kot sodnik služboval v Idriji, kjer je gotovo slišal zgodbe o Šebreljčanih).
Koza Bajsa
Pravljica o razjarjeni kozi Bajsi (beli kozi), ki zasede medvedov brlog in ga noče zapustiti, ima prizorišče dogajanja v Huma dolini; to je manjša hudourniška grapa za cerkvijo Janeza Krstnika, ki se dviguje po desnem delu pobočja Svinjaka (gledano iz Bovca). Pravljice, v katerih velik problem nepričakovano reši nekdo, za katerega se to na prvi pogled zdi nemogoče, so zelo razširjene, saj gre za tipičen pravljični motiv živalskih pravljic; v mednarodnem tipnem indeksu je ta motiv klasificiran pod številko ATU 212. Od slovenskih variant, v katerih hudega in nevarnega vsiljivca prežene mravlja, je bržkone najbolj znana rezijanska pravljica o rusici, ki prežene grdinico iz lisičje hišice; objavil jo je Milko Matičetov v znameniti zbirki rezijanskih pravljic Zverinice iz Rezije (1973, ponatis 2010).
S Huma dolino je povezanih še nekaj drugih folklornih pripovedi, med njimi ta, da je bila v tej dolini »odprta ruda«, to je dnevni kop, v katerem naj bi pred davnimi časi kopali zlato. Svinjaku pa da so zato nekoč pravili Zlatnjak, saj da je poln zlata.
Šec pod mlinskimi kamni na nitki
Strašljive povedke o nahajališčih zaklada, ki ga čuvajo demonske sile / bitja praviloma vsebujejo pogoj spoštovanja tabuja (v tej zgodbi ne govoriti in ne se ozirati), sicer namesto bogastva sledi kazen. Zgodba je postavljena na levo stran Svinjaka, na pot, ki pelje od Kal – Koritnice poti Bavšici in se imenuje Kulurèt (Kolovrat). Podobne zgodbe o zlatu in zakladih so navezane tudi na Maljənk (Maljnik) na desni strani Svinjaka (gledano iz smeri Bovca).
Priimka Kravanja in Mlekuž
Nekatere variante te pripovedi vključujejo tudi razlog, zakaj sta se romarja naselila prav tu – ker se jima je zdelo lepo kot v raju. Poleg Mlekužev in Kravanj so na Bovškem tipični priimki tudi Komac, Kenda, Mihelič, Zorč, Žagar in še nekateri. Prav tako kot drugod na Slovenskem so tudi na Bovškem značilna hišna imena. V skrbi, da se ne pozabijo, so jih člani Sekcije mladih TD Bovec po zapisih Rezke Komac – Zepove zbrali, dali izdelati keramične tablice in jih razdelili domačinom, da napis s hišnim imenom obesijo na svojo hišo. Tako se je tudi Bovec pridružil skupini slovenskih krajev z ozaveščenim ohranjanjem tovrstne lokalne jezikovne dediščine, ki je slovenska posebnost.
Križ v steni Izgore
Razlagalna povedka o nastanku razpoke v oblik križa v steni Izgore nad Bavšico je bila poleg tiste o Prestreljeniškem oknu nekoč med najbolj znanimi folklornimi pripovedmi na Bovškem. Starejše variante vključujejo tudi motiv zelenega lovca (hudiča) in kozla / gamsa s križem na čelu, ki naj bi nesrečnega lovca iz Bavšice zapeljal v prepad potem, ko se je prebudil. V nekaterih variantah je izpostavljena okoliščina, da se ob nedeljah ni smelo na lov. Lovec, ki se mu je zgodila nesreča, pa je hodil ob nedeljah na lov namesto k maši. Zaradi neupoštevanja pravila ga je doletela kazen.
Mož kupi kozo
Šaljiva pripoved, kako so se pošalili na račun žejnega možakarja, je postavljena na pot med Bovcem in Logom pod Mangartom, na Ravni Laz, kjer je bila nekoč gostilna. Ta je bila še posebej dobro obiskana na velikonočni ponedeljek, ko je staro in mlado šlo v t. i. »emavs«. Tedaj so v gostilni naročili pijačo, od doma pa so prinesli velikonočna živila in jih ob lepem vremenu malicali zunaj na prostem, in se družili s prijatelji. Gostilna je imela tudi žnuoro (balinišče). Z Ravnega Laza je le 10 minut hoda do razvaline starodavne cerkve svetega Lenarta. Včasih so verjeli v čudežno moč vode iz tamkajšnjega studenca, še posebej na novega leta dan, ko je pitje te vode obetalo dobro zdravje za vse leto.
Samo in hudič
Zgodba o Polifemu je znana že iz Homerjeve Odiseje in ima po svetu številne variante. V mednarodnem tipnem indeksu je klasificirana pod številko ATU 1137. V bovški varianti namesto velikana nastopa hudič. Ker se dogaja v gozdu, je postavljena v Gozdec, kot je ime obširnemu gozdnatemu pobočju Kanina, ki je v jesenskih barvah naravnost pravljično žari.
Kako je nastalo Prestreljeniško okno
Razlagalna povedka o nastanku luknje, ki ima prav zaradi nje ime Prestreljenik, ima več variant. Poleg predstavljene je še posebej zanimiva tista, ki so jo pripovedovali na Srpenici: da bi Noe v vesoljnem potopu lahko nekam privezal svojo barko, je Bog s svojima palcem in kazalcem prijel goro in prsta stisnil skupaj, da je nastala luknja (gl. v knjigi Na Klužah tice strašijo). Luknja skozi goro se najlepše vidi s Srpenice, ob lepem vremenu je modrino neba v oknu mogoče videti iz vse Čezsoče.
Kako so Čezsočani Pluženčanom kradli sonce
Splošno o t. i. butalskih zgodbah je bilo nekaj rečeno že pri zgodbi 17. Zanimiv detajl iz te pa je pogreb na Plužnah. Morda je to tisto zrno resnice, ki se iz davnine ohranja s to zgodbo: da je bilo nekoč na Plužnah pokopališče? Zaradi odsotnosti zimskega sonca, ki ga prekriva Polovnik, je Čezsoča pozimi mrzla, in tudi če ni snega, je bela zaradi zmrznjene vlage – ivja, kot prikazuje fotografija ob zgodbi. Zakaj je pozimi Čezsoča brez sonca, pojasnjuje druga razlagalna povedka: sonce so Čezsočani izgubili v časih, ko sta hodila po svetu Kristus in sveti Peter. Vaščani so jima izmaknili suknjič, za kazen pa morajo še danes pozimi nositi eno jopo več.
Kako je nastal slap Boka
Marsikdo bo ob poslušanje te zgodbe pomislil na podobnost s pravljico Janko in Metka, ki je dokumentirana že v 17. stoletju v zbirki Charlesa Perraulta in pozneje v zbirki bratov Grimm. Pravljica s tem osrednjim motivom (ATU 327A) je znana po vsem svetu. S tem poskušamo pokazati, da so bovške zgodbe, kljub temu, da so umeščene v konkreten prostor, lahko del ne le slovenske in širše evropske pripovedne dediščine, temveč celo globalnega pripovednega izročila.
